Kaj lahko storite vi?
Razumeti moramo, da poznamo več kanalov zaznavanja oziroma po domače povedano, nekateri so vizualni tip človeka, nekateri slušni, nekateri gibalni. Opažate, da vaš otrok bere na glas? Verjetno je slušni tip. Takšnemu otroku bo najbolj koristilo učenje preko zvočnih medijev. Snov si lahko prebereta in posnameta na telefon ali tablico ter predvajata. Uporabita lahko bralnike tekstov (kot je Bralko) ali pa, če je vaš otrok navdušen nad poezijo, snov pretvorita v pesem, rime, metafore. Če ste opazili, da vaš otrok ponavadi uporablja barvne listke ali vzorce, si v zvezek kaj nariše, dela alineje ali oblačke, je verjetno vizualni tip, in takemu otroku je potrebno snov predstaviti na zanimiv vizualni način. Zato naj vas ne zmotijo samolepilni lističi po celotni mizi ali sobi vašega otroka, saj se takšni otroci lažje učijo v barvitem, razgibanem okolju. Zadnji tip je gibalni tip. To so otroci, ki si bodo največ snovi zapomnili, če mu jo boste demonstrirali, kolikor se pač da. Se učita o Napoleonovih osvajanjih? Zavijte se v alufolijo, zajahajte metlo in se odpravite na potep med njegovimi igračami, ki naj predstavljajo mesta, ki jih je Napoleon osvojil. Tudi otroka vključite v učno igro, tako si bo še največ zapomnil. Razumljivo, da vseh predmetov ne moremo oziroma težko gibalno prikažemo, zato koristi tudi, če otroku pustimo, da se med učenjem igra. Medtem, ko on zlaga lego kocke, ga mi sprašujemo koliko je 2×2. S tem krepimo tudi njegovo zmogljivost, da lahko opravlja več stvari hkrati.
Druga pomembna stvar je okolje v katerem se otrok uči. Super je, da se okolje ne spreminja, tako je manj motečih dejavnikov. Nekateri potrebujejo tišino in mir, nekaterim je ljubše, če so obdani z ljudmi ali živalmi. Mogoče vam je znano vprašanje ’’Kako se lahko učiš ob tej glasbi?’’ Vsak je drugačen in vsak ima svoj stil učenja. Zato pustite otroku, da se uči na način kot ustreza njemu. Če se vam glasba zdi neprimerna in moteča in mu jo zato prepoveste, bo otrok izgubil motivacijo do učenja, saj mu je bilo odvzeto okolje, ki mu je dajalo to motivacijo. Če ob učenju potrebuje vašo prisotnost, bodite ob njem. Ob vseh domačih opravilih se vam bo morda to zdelo nemogoče, sploh pri mlajših otrocih, ampak poskusita se dogovoriti, da če se bo npr. učil 2 uri, boste vi z njim 1 uro ali pa si naredita urnik, kadar bosta oba imela čas. Če vaš otrok potrebuje mir in tišino, poskrbite, da jo dobi. V hiši, kjer je več otrok, se priporoča, da ima vsak svojo sobo, kadar pa to ni mogoče, pa peljite druge otroke medtem v park ali na dvorišče ali pa vsaj v drug prostor. Otrokom, ki s težavo mirujejo dlje časa ali pa so anksiozne narave, lahko pomaga hišna žival, v kolikor jo imate. Kužku, muci ali zajčku bo verjetno zelo godilo, če jih bo nekdo crkljal 1 uro neprestano, medtem ko se uči. Znano je namreč, da živali pomirjajo in delujejo blagodejno na naše splošno počutje. Tako lahko hiperaktivnega otroka božanje živali pomiri do te mere, da obdrži dovolj koncentracije, da lahko sledi prebrani snovi. Če živali nimate, mu lahko ponudite kakšne antistresne žogice, gumice, karkoli s čimer se lahko podzavestno ukvarja med branjem.
Poleg okolja je pomemben čas, urnik, organiziranost. Priporoča se učenje ob vedno istem času, da se otrok lažje navadi na rutino. Naredita urnik – pogovorita se kateri predmeti ga najbolj zanimajo in temu vedno dajta prednost. V kolikor se bliža test pa naj ima prednost predmet, ki ga bodo pisali, saj bo na začetku imel največ koncentracije za nujno potrebno. Določita čas, kako dolgo bo učenje trajalo in kolikokrat tedensko. Pomembno je, da otroka ne preobremenite! Spoznajte njegove zmogljivosti in urnik prilagodite. Nikoli ga ničesar ne silite, če zavrača učenje (določenega predmeta ali vsega na splošno) se o tem z njim pogovorite, najdite razloge ZAKAJ, saj boste le tako lahko odpravili težavo, saj če otroka silite v nekaj, bo dobil še večji odpor. Nikoli ga ne kregajte, če nečesa ne razume! Prav tako ga ne zaničujte ali primerjajte z drugimi (’’Tvoj brat je vedno vse razumel, ti pa ne!’’), predvsem pa ne z vami. Pogosto se zgodi, da nekateri starši ne morejo razumeti kako njihov otrok nečesa ne razume, če pa je njim to popolnoma jasno, pozabijo pa, da so oni starejši in mnogo bolj izkušeni in da ima otrok svojo razvojno stopnjo in mu mogoče ni vse tako kristalno jasno kot njim. Tudi če ga primerjate s sabo v njegovih letih, ni isto. Ljudje se različno razvijamo in imamo različne interese pa čeprav je otrok vaš, ni vaša kopija.
V kolikor sam pokaže zanimanje za določen predmet ali temo, ga vzpodbujajte. Pogosto ga pohvalite, kadar vam pove kakšno zanimivost s svojega ljubega področja. Ne hvalite njegove osebnosti, npr. ’’Kako si priden!’’, temveč njegovo znanje, njegovo delo – ’’Tole je odličen plakat’’. Priporočljivo je, da pohvalite njegov trud in zanimanje, ne samo rezultata. Tako bo dobil večji zagon za učenje in mogoče celo razširil svoje zanimanja na druga področja. K temu lahko pripomorete tako, da njegovo področje zanimanja povežete z drugim področjem, najdete neke skupne točke, tako mu odprete vpogled v drugo področje in s tem povečate možnosti, da ga bo začelo tudi to zanimati. Ampak seveda naj bodo povezave racionalne (torej če ga npr. zanimajo gobe, se ne trudite narediti povezave z avtomobili, ampak raje s kakšnimi drugimi rastlinami, hrano, recepti, gozdovi,…). V kolikor imate na voljo partnerjevo pomoč, pomoč ostalih otrok, prijateljev, sorodnikov, jo izkoristite. Če se kdo bolje spozna na nek predmet kot vi, naj učenje prevzame on. Razen v primeru kadar otrok želi, da se z njim učite vi. Takrat se prvo poskušajta pogovoriti in ga na lep način prepričati, da bo imel več koristi, če se z njim uči kdo drug, ki mu lahko nudi večjo pomoč. V kolikor bo po tem še vedno vztrajal, da ste prisotni vi, upoštevajte njegovo željo, lahko pa kombinirate in sta prisotna oba, vi in poznavalec tistega področja/predmeta.
Ne smemo pozabiti tudi na zunanje vplive. Vaš otrok se bo težje učil, če bo lačen, če mu bo vroče ali ga bo zeblo, če bo utrujen ali pa če bo imel preveč energije. Dokazano je bilo, da redna telesna aktivnost pripomore k lažjemu razumevanju snovi in večji samoiniciativnosti. Telesno aktivni otroci so na splošno bolj zdravi in srečnejši in imajo več energije za učenje. Ampak to ne pomeni, da je otroka potrebno iztrošiti, saj bo tako imel energijo samo še za spanje in če bo utrujen, se ne bo mogel zbrati, kaj šele kaj naučiti. Tudi prehrana je pomembna, sestoji naj iz 60% ogljikovih hidratov, ki so potrebni za normalno delovanje možganov (izvzeti so otroci, ki morajo biti na nizko-hidratni prehrani zaradi zdravstvenih razlogov), od tega naj bo več kot polovica kompleksnih hidratov. Seveda ne pozabite na beljakovine in maščobe, uravnotežena prehrana je ključnega pomena, tako kot gibanje. Poskrbite tudi, če se le da, da vašemu otroku ne bo prevroče ali premrzlo. Slednji bodo vso energijo tako porabili za gretje, medtem ko se otrokom, ki jim je vroče, ne bo ljubilo učit. Saj veste kako je, ko je vroče pa bi najraje samo ležali z vsemi štirimi od sebe.
Kaj pa, ko se otrok na vsak način hoče izognit učenju?
Pogovor. Pogovor je najpomembnejša točka. Umirjen, razumevajoč, argumentiran pogovor o njegovih razlogih zakaj se noče učiti. Premislite tudi, če ima morda vaš otrok prav? Zavrača npr. udejstvovanje bralne značke? Morda mu izbor knjig ni všeč ali pa v bralni znački ne vidi koristi in bi raje počel kaj druga. Takrat premislite, če je res nujno potrebno, da se bralne značke udeleži, ali je to morda samo vaša želja. Mogoče mu ne ustreza vaš pristop? Pogosto se zgodi, da starši povezujejo otrokovo zavračanje učenja z neznanjem, zato z njim postopajo na nepravi način, prelahkimi razlagami, ki jih morda vaš otrok že ve, podcenjevanjem njihovih sposobnosti, zato otrok ne čuti izziva in izgubi voljo. Lahko pa, da je ravno obratno, da starš otroka precenjuje in se posluži razlage, ki jo včasih še sam težko razume, kaj šele njegov otrok. Verjetno tudi vam ni za poslušati nekoga, ki govori o neki stvari in uporablja strokovne besede, katerih večino ne razumete in posledično ne morete izluščiti bistva. Učenje lastnega otroka je izziv predvsem zato, ker je potrebno svojega otroka dodobra poznat, le tako se mu lahko najbolje približate.
Čeprav je to zelo popularna tehnika prepričevanja otroka, da se začne učit, pa seveda ni najbolj pametna izbira – govorimo namreč o pogajanju ’’Če se boš učil 1 uro, boš lahko 1 uro uporabljal tablico.’’. Tako bo otrok dobil občutek, da je učenje nuja, muka, obveznost in v tem ne bo užival in si tako težje zapomnil snov. Po glavi se mu bo ves čas podilo ’’Še malo pa bom lahko šel na tablico!’’ ali pa še huje, bo sedel za zvezkom in se pretvarjal, da se uči in čakal, da mine čas. Tako ne samo, da bo zapravil dragoceno uro, ko bi lahko počel kaj druga, tudi naučil se ne bo ničesar.
Še ena pogosta napaka, ki jo marsikdo počne, je reševanje njegovih domačih nalog ali pisanje njihovih projektov. S tem daste otroku vedet, da boste VI naredili njegovo delo, ne on sam. Druga stvar je, ko vas otrok prosi za pomoč, takrat mu jo nudite, nikar pa stvari ne rešujte namesto njega! Da, pa četudi je zadnji dan za oddajo naloge. Sam se mora naučit posledic, ki nastanejo kadar svoje naloge ne odda pravočasno. S tem se bo tudi naučil samostojnosti v življenju. Nudenje pomoči ob reševanju nalog ne pomeni nudenje odgovora, to je isto, kot da bi sami rešili nalogo. Nudenje pomoči pomeni ravno obratno, postavljanje dodatnih vprašanj, ampak takšnih, ki bodo vašega otroka napeljale do pravilnega razmišljanja in bo tako slej ko prej SAM prišel do odgovora na prvotno vprašanje. Pri otroku moramo vzbuditi t.i. notranjo motivacijo do učenja. Otrok mora sam spoznat, da mu bo učenje koristilo in ni samo nadležen opravek. To lahko dosežemo tako, da mu čim bolje argumentiramo zakaj in kako mu bo znanje koristilo v življenju ter kaj vse lahko doseže.
Nekaj trikov za lažje učenje
Če otroku učenje predstavimo kot zabavo, bo pokazal več interesa. Tako lahko namesto ’Človek ne jezi se’ igramo kviz, kjer sami ustvarimo kartončke s snovjo, ki se jo vaš otrok trenutno uči. Lahko naredite tudi tekmovanje z ostalimi družinskimi člani, v kolikor presodite, da bo to otroku dobro delo in mu ne bo zbilo motivacije ali samozavesti, če bo slučajno slabše odgovarjal.
Mlajše otroke lahko vzpodbudimo z nabiranjem točk, sploh če so tekmovalni. Na hladilnik obesimo tablo s točkami, vendar je pomembno, da točk ne pridobiva samo z dobrimi ocenami, pač pa tudi kadar sam pokaže zanimanje za neko področje, kadar se gre prostovoljno učit, kadar se kak dan uči dlje kot ponavadi. Torej nagrajujemo dejanja in želje, ne rezultatov. Seveda pa tudi ne bo škodilo, če dobi kakšno dodatno točko za pozitivno oceno.
Igrajte se igre – če ima vaš otrok željo po določenem poklicu, se igrajta igranje vlog. Želi biti astronavt? Poučite ga o matematiki, fiziki, vesolju, vse med igro, kjer je on npr. astronavt, vi pa njegov šef, učenec ali sodelavec.
In še za otroka najpomembnejši in najljubši del – sprostitev in polnjenje baterij. Dovolite otroku, da je otrok, da ima tudi svoje hobije in prosti čas, da počne aktivnosti, ki ga sprostijo in se medtem informacije, ki se jih je prej naučil, lažje zapišejo v dolgotrajen spomin. Zabava je ključni del otrokovih življenj, tudi ko so starejši, zato ga nikar ne kaznujte za slabo oceno tako, da mu prepoveste zabavo.
